Spletni škodljivci obstajajo, a to niso piškotki

 

Kurlot da ni dovolj, da imamo danes ekonomsko krizo, da se dogaja gospodarski krč, da vladata vsesplošna apatija in depresija, da se s 1. julijem viša še davek na dodano vrednost, ne, zdaj so nas napadli še spletni škodljivci.
Škodljivec je v naravi navadno vrsta, ki se ne ozira pretirano na druge, ne razume, da s svojimi dejanji škodi, dobro pa razume, kaj želi doseči, absolutno, brez izjem, četudi preko trupel, seveda na škodo drugih in konec koncev celo v lastno škodo, če je tvoje preživetje odvisno tudi od preživetja tistih, ki jim škoduješ.

V zadnjem tednu je bilo prelitega že ničkoliko žolča na račun piškotkov, kot jim rečemo pri nas. To so sicer majhne tekstovne datoteke, ki se nahajajo na praktično vseh novodobnih komunikacijskih elektronskih napravah, torej ne le na vašem trdem disku, tudi na vaših pametnih telefonih.

Kaj bo novi zakon o piškotkih prinesel?

Želja tistih, ki nam nalagajo zakone je, da se o svoji zasebnosti odločamo sami. Vendar le pri željah bo tudi ostalo, saj direktiva ne narekuje tega vsem spletnim stranem, temveč le tistim, ki domujejo v EU. Če pa bomo brskali po drugih tujih spletnih straneh izven EU – vemo, da splet nima meja – pa bo vse ostalo enako kot prej. Še vedno bomo ”ogroženi”, kot nas radi strašijo in na potencialno škodljivih spletnih straneh nas še naprej ne bodo spraševali, če se strinjamo z uporabo piškotkov.

Žal je na spletu še vedno ogromno računalniških analfabetov, ki ne le, da ne vedo, kaj so ‘cookies’, niti jih ne zanima. Ljudje bi se morali bolj zanimati za reči, pred katerimi se želijo zaščititi, ne le da bi radi bili vsi zaščiteni brez lastnega truda, povrhu bi radi imeli še vse zastonj, pri čemer se ne zavedajo, da veliko spletnih strani, ki nudijo brezplačne vsebine in informacije, deluje ravno na podlagi informacij, ki jih dobimo s piškotki, da lahko oglaševalcu povemo podatke, kaj lahko pričakuje, če bo na naši strani oglaševal in s tem stran financira, da jo lahko uporabniki uporabljamo brezplačno.

In neumno je, če nekdo kar vse poprek posploši, vrže v isti predal in reče, da ljudje, čeprav se neka storitev ali informacija navidez zdi zastonj, to plačujemo s svojo zasebnostjo in/ali osebnimi podatki, ki jih piškotki niti ne beležijo. Totalna neumnost. Brezplačne vsebine za nas plačujejo oglaševalci in to na podlagi obiskanosti spletne strani, na podlagi nevsiljivih in neosebnih podatkov, ki nam jih priskrbijo piškotki. Kot če bi imeli recimo neko restavracijo in bi nam prepovedali, da štejemo koliko smo imeli gostov, kaj so najraje jedli, katere jedi jim niso bile všeč – kako bomo naslednjič ponudili boljšo izkušnjo za naše goste? Saj jih ne sprašujemo po imenu, priimku, domačem naslovu in davčni številki!

Zakon je neumen, luknjast in bo tudi škodljiv za trg in potrošnika, ko ne bo nikjer nobene analitike, ki bi jo lahko implementirali pri poslovanju. Kako se slednje že pozna pri poslovanju in kaj si o tem misli stroka, si lahko preberete tudi v prispevku na spletni strani časopisa Financ. Informacijska pooblaščenka je osorno zavrnila očitke oglaševalcev, češ, da se bodo morali pa drugače znajti. Tak je lahko samo odgovor nekoga, ki o sami stvari ne ve dovolj. A na slabšem ne bodo le oglaševalci, bodo tudi založniki in s tem tudi obiskovalci strani, saj bo kar nekaj spletni strani morda “umrlo”, saj ne bodo mogli s čim financirati delovanja spletne strani. Otežena pa bo tudi optimizacija spletnih strani, saj ne bo realnih podatkov o tem, kaj ljudje iščemo po spletu, torej tudi storitvena podjetja, trgovine in vsi ostali ne bodo mogli presojati o tem ali je smotrno iti v investicijo in določeno stvar ponuditi na spletu.analitikaVpliv novega zakona na analitične podatke

Piškotki lahko vplivajo tudi na kakovost spletnih strani

Piškotki so bistveni za izboljševanje uporabniške izkušnje spletne strani. Zaradi te uredbe bo prišlo do osipa analitičnih podatkov, kar se posledično lahko pokaže tudi na kakovosti spletnih strani, ki so grajene ravno na podlagi analiziranja prometa znotraj naše strani. In na koncu se bo zgodilo, da bodo ljudje začeli negodovati, kako to, da morajo vse plačevati, kako, da so strani slabe, ker da nimajo tega ali onega. Razlog pa bo ravno pomanjkanje podatkov, ki jih pridobivamo s ‘kukiji’.

Če bo zakon obstal v tej obliki, bo veliko evropskih podjetij verjetno preselilo svoje strani na strežnike izven Evrope, kot je to že dobro uveljavljena praksa ilegalnih spletnih strani, če je vsebina sporna ali pa denimo krši avtorske pravice in takšna stran se izgone pravosodnim postopkom tako, da domuje na Filipinih, Tokelau ali Trinidad in Tobagu pa še kje, kjer EU nima jurisdikcije.

Za svojo varnost na spletu bomo morali še vedno poskrbeti sami

Skratka, vedno obstajajo rešitve, vendar jih bo na koncu moral plačati ravno tisti, katerega naj bi se s tem zakonom ščitilo, le da pisci zakona še ne vidijo tako daleč. Oglaševalci pa se bodo znašli tako, da se bodo morali medsebojno kartelno dogovoriti o nekih pavšalnih cenah svojih storitev na spletu, ki pa ne bodo odražale pravega stanja na trgu in bodo zato te dejavnosti tudi dražje oziroma bomo za več plačanega dobili manj.cookies03

Vsi pa vemo, da je to začaran krog, podobno kot pri novih višjih davkih, najprej zakon naloži podjetjem prilagoditev, nato se podjetja prilagodijo in postopoma breme preložijo na uporabnike. Ljudje, v našem primeru so to vsakodnevni uporabniki spleta, ki pa bodo skočili v zrak šele takrat, ko bodo tudi dejansko na lastni koži občutili, da plačujejo več – z denarjem. Takrat bo končno tudi za splošno rajo ta uredba butasta, ko bo uvidela, da so piškotki v bistvu koristni, da se moramo kljub temu zakonu še vedno zaščititi sami in da nas bo zakon, kot vedno, ščitil zgolj de jure oz. na papirju, vendar važno je, da informacijski pooblaščenec zaščiti svoj hrbet, brez da sam dejansko celovito prouči problematiko preden uvaja apriori zakone, škodljive za ljudi in gospodarstvo.

Tags: , , , , , , ,

7 Comments to "Spletni škodljivci obstajajo, a to niso piškotki"

  1. Uroš says:

    Mimogrede, milim, da bi bilo veliko bolj enostavno, da bi samo 1x, torej na prvi strani, kjer bi dobil obvestilo, izbral ali se strinjaš ali ne in to bi bilo to.

    Ne pa da je treba na vsaki strani to potrditi.

    Aja, tisti, ki ne želijo sprejeti kukijev, grejo lahko konec koncev tudi stran. 😉

  2. Gregor Pečar says:

    Je res, a kot kaže enostavnost ni več na mizi, razen, če je ne vsilimo zakonodajalcem oz. jim lepo razložimo, da tako kot ni vse zlato kar se sveti, tudi ni vse drek kar smrdi.

    Meni osebno je najboljši način nekaj takega kakor ga ima Leticia, kjer ni možnosti, da zavrneš – lahko se samo strinjaš ali pa si jih nastaviš po meri (lahko tudi vse izklopiš). Če je dovzeten, se hkrati lahko še celo uporabnik nekaj nauči ob tem.

  3. Gregor Pečar says:

    No, roko na srce, saj ona je v tem primeru samo vojak, pač izvršuje ukaze in dela tako kot ji Evropa naroči.

    Beden je bil edino pristop, da namesto, da bi našli neko simbiozo oz. konsenz, da bi stroka temeljito razmislila o vsej stvari kako bi bilo najbolje
    za uporabnike, a hkrati tudi za lastnike spletnih strani, ne, gremo raje po avtokratsko. Mi smo sistem – mi vemo! Ja.. vidimo na vseh drugih področij kako dobro deluje ta naš “sistem”, ane?

    Druga stvar, ki se mi ni dopadla, pa je to njeno konstantno strašenje ljudi. Ja, a res, da ne bo nihče kliknil ‘se strinjam’, potem, ko bo njo poslušal.

  4. Janez says:

    Vsak ima možnost, da si v brskalniku nastavi, če ne želi sprejemati piškotkov. Pa bi lepo škodljivci to lahko en how-to spisali, zaparkirali v kuverte pa poslali po pošti na vsak naslov.

    Drago?
    Niti ne – tako ne bi uničevali uporabniške izkušnje, zmanjšali prodaje v spletnih trgovinah, prodaje spletnih medijev itd. in od tega

  5. Janez says:

    ŠE NAPREJ pobirali davke!!!

    Še več – pošta bi dobro laufala, še enega tajkuna bi izplačali in bi bili vsi srečni.

    • Gregor Pečar says:

      Se strinjam!

      Nikogar ne želim dajati v nič, a žal je splošna razgledanost spletnih uporabnikov še vedno na zelo nizkem nivoju.

      Na to bi se moralo misliti že v izobraževalnih procesih. A kaj, ko je lažje strašiti, kot ljudi izobraziti glede tega. Vedno pa je najlažji izgovor – strošek, ki je navadno na koncu dražji.

      Saj poznate tisti Konfucijev pregovor: “The cautious seldom err” oziroma “Previdni pogosto (z)grešijo”.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Blog o optimizaciji spletnih strani | Dominatus d.o.o.